Železničarji smo nabriti – že takoj na začetku smo Hermesu, grškemu bogu popotnikov, trgovcev in tatov (Rimljani so mu rekli Merkur), »sunili« krila z njegovih srebrnih sandalov in jih namestili na železniško kolo, da je dalo gibanju ljudi in blaga nov, dotlej neznan polet.
Asimetrično železniško krilato kolo s sledilnim vencem na enem boku se je uveljavilo kot železniški simbol pri malone vseh železniških upravah in ostalo na svojem položaju vse do danes, čeprav je tudi samo moralo ubrati »pot vsega živega« in slediti modernizaciji ter spreminjajočim se trendom grafičnega oblikovanja. Od elaborirane podobe kril, kjer je razločiti vsako posamezno peresce, je prešlo v zelo simbolične, abstraktne forme, kjer je njegov izvor komajda mogoče slutiti. Morda je v tem pogledu najzgovornejša primerjava med nekdanjim grbom JŽ, ki je bil v rabi od leta 1948 do leta 1968, in zdajšnjim simbolom Slovenskih železnic.
»Staro« krilato kolo Jugoslovanskih železnic je popolnoma eksplicitno (in je po mnenju avtorja tehle vrstic med najlepšimi železniškimi simboli sploh), znak Slovenskih železnic, ki ga je leta 1992 oblikoval arhitekt Nino Kovačević, pa se na prvi pogled zdi šibko sporočilen. Železničarji smo ga sprejeli rezervirano, vendar pa se je z leti uveljavil, kar priča o njegovi kvaliteti. Vsekakor je mogoče pritrditi mnenju, da je njegova grafična podoba zelo sodobna in da gre pravzaprav za govorico simbolov – vsi proporci izvirajo iz včrtanih/očrtanih kvadratov. Da pa izhaja iz krilatega kolesa in se nanj navezuje, je nekoliko težko razbrati na prvi pogled.
Kako je včasih grafična posodobitev izvedena prisilno, po diktatu časa, pričata oba znaka JŽ iz časa 1968-1991:
Prvemu je treba priznati modernizacijo in abstrakcijo v primerjavi s starejšim, vendar pa tudi nekakšno suhost, dolgočasnost, prvič pa je bila uporabljena kratica JŽ in s tem določena pripadnost železnici. Drugi znak je bil uveden leta 1978, pri čemer je imelo precejšen vpliv politično mnenje, da ni prav, da manjka zvezda. Torej so se oblikovalci vrnili k izvoru iz leta 1948, ki so ga grafično posodobili in dodali kratico JŽ.
Razvoj krilatega kolesa
Toda, vrnimo se v času nazaj in opazujmo razvoj železniškega krilatega kolesa! Začnimo v naši nekdanji skupni domovini Avstro-Ogrski! Poleg državnih železnic je bilo tam nekaj velikih zasebnih železniških družb, na primer Južna železnica, ki je obvladovala vse glavne proge na Slovenskem. Vsi železničarji so imeli enake uniforme, ki so sicer variirale glede na rang, med železnicami pa so se razlikovale le po oznakah na kapah in gumbih. Na sleherni kapi je bilo krilato kolo, vendar so le železničarji Cesarsko kraljevih državnih železnic (kkStB, 1884-1918) smeli nositi na kapah krilato kolo, okrašeno z veliko cesarsko krono.
Madžari pa, ki so se leta 1867 ob uvedbi dualizma malone popolnoma osamosvojili, so nemudoma, takoj naslednje leto, ustanovili Madžarske državne železnice, MAV, ki so zaobsegle skoraj vse dotlej zgrajene proge na Ogrskem. Tudi njihovo krilato kolo je bilo okrašeno s krono, vendar ne z avstrijsko cesarsko, temveč s kraljevsko krono svetega Štefana. (Mladi cesar Franc-Jožef je moral v Budimpešto, da ga tam okronajo za ogrskega kralja, šele potem so ga brez pridržkov priznali kot vladarja.) Omembe vredno je, da so Madžari zelo zgodaj začeli uporabljati aluminij kot sodobni material, čeprav bi danes šteli takšno izdelavo za ceneno.
Iz tega obdobja velja predstaviti posebno lep znak prometnega inšpektorja, ki je bil pristojen tako za železnice kot za ladijski promet.
Prva leta po prvi svetovni vojni so prinesla številne probleme, v ostanku nekdanje Avstro-Ogrske, ki se je zdaj poimenovala »Nemška Avstrija« (Deutsch-Österreich), med drugim tudi pomanjkanje kovin in s tem drobiža. Zato so številne občine izdajale svoj lastni zasilni denar, »Notgeld«, papirnati drobiž. Marsikje se je pojavilo kot motiv krilato kolo ali kaj drugega v zvezi z železnico – le-ta je takrat še štela za avantgardo tehničnega napredka. Občina Wörgl, pomembno železniško križišče na Tirolskem, je tako kar dva »bankovca«, za 20 in za 50 vinarjev (Heller), okrasila s krilatim kolesom.
S še večjimi problemi se je srečala Nemčija, poraženka, kjer so nemogoče gospodarske razmere povzročile leta 1923 strahovito inflacijo, tako da so bankovce z vedno večjimi nominalami sproti izdajala tudi velika podjetja, med njimi Nemška državna železnica (Deutsche Reichsbahn).
Krilato kolo za 5 milijonov mark je še predvojne oblike, tisto na 50 milijonih mark je široko razprostrlo svoja krila, menda upajoč na skorajšnji zagon gospodarstva, tisto za 50 milijard mark pa se je razočarano poskušalo skriti in je nastopilo le še v podtonu v črtkasti izvedbi.
V času med obema vojnama kaže omeniti v maniri art deco stiliziran grb Državnih železnic SHS-CXC oziroma po letu 1929 Jugoslovanskih državnih železnic, JDŽ. Njegovo živo nasprotje pa je znak Društva čeških železniških uradnikov, ki so bili nadvse ponosni na svoj stan.
Na uniformi JDŽ so na kapah nosili kokardo in krilato kolo, na ovratnikih pa polovična krilata kolesa. Pri višjih rangih so bila krilata kolesa izvezena in okrašena z bleščicami, pri nižjih pa pločevinasta.
Državni uradniki so imeli na kokardi jugoslovanskega belega dvoglavega orla, železniški nameščenci in služitelji pa krilato kolo – prvi »zlate« in drugi »srebrne« barve.
Druga svetovna vojna je prinesla v tisti del Slovenije, ki so ga okupirali Nemci, tudi nemške železniške uniforme. V skladu s tedanjim nadutim naziranjem, da so Nemci nadljudje in da je torej vse, kar izvira iz Nemčije, večvredno, sej je tudi na železniških kapah šopirilo ogromno krilato kolo:
Takoj po vojni se je, ponižano, uskočilo in si nadelo nadvse strog, čisto tevtonski videz.
V tako imenovani Neodvisni državi Hrvaški pa se je uveljavilo kolo po zgledu na nemško dojemanje zgodovine, pri čemer naj zaradi primerjave napravimo ekskurz v prihodnost: Po razpadu Jugoslavije so Hrvaške železnice v načelu povzele železniški grb iz Neodvisne države Hrvaške, le da na vrhu šahovnice manjka U kot simbol ustašev.
Vrnimo se v nazaj v čas po drugi svetovni vojni! V novi Jugoslaviji so za začetek še obdržali starojugoslovanske uniforme, pri čemer so si pomagali z ročno izdelanim zasilnim znakom, sestavljenim iz predvojnega krilatega kolesa, ki so mu dodali zvezdo in lovorjev venec, ali pa so krilato kolo posebej izvezli.
Znaka sta ob reformi uniform leta 1948 zamenjala pločevinasta grba JDŽ/JŽ v skladu z risbo z začetka tega opisa. Za višje po rangu je bil znak »zlate«, za nižje pa »srebrne« barve.
Med leti 1951-54 je potekalo uvajanje samoupravljanja in podjetja so bila »izročena v upravljanje delavcem«. Jugoslovanske državne železnice so se posledično preimenovale v Jugoslovanske železnice, JŽ. Do razpada Jugoslavije so še dvakrat zamenjali/posodobili grb JŽ, kot že povedano na začetku.
V Novi Jugoslaviji pa je krilato kolo nastopilo tudi v drugih vlogah. Na prvem mestu kaže omeniti ljubljanski tramvaj, ki je bil tako nesrečno ukinjen konec leta 1958. Njegovo uniformirano osebje je nosilo na kapah ovalen znak, sestavljen iz ljubljanskega simbola, gradu z zmajem, in pod njim krilatega kolesa z bliski, ter z zvezdo na vrhu:
Zelo eleganten železniški grb so si omislili v notranjem transportu Železarne Jesenice:
Moštvo na parnih lokomotivah se je spopadalo s hudo težavo: zaradi vročine in fizičnega napora so se strojevodji in še posebej kurjači močno potili, izgubljeno tekočino pa so pogosto nadomeščali z vinom. Trdili so, da pitje vode vzame vso moč (kar res poznamo iz športa), da pa alkohol ni nevaren, ker zaradi napora v telesu sproti »izgori«. Posledični alkoholizem je sčasoma postal tako hud problem, da so ga na vse kriplje skušali preprečiti, tudi z ustanovitvijo Lige proti alkoholu, ki naj bi ozaveščala in spodbujala:
Iz Jugoslovanskih časov kaže tudi omeniti, da je Ljudska milica imela oddelek, ki se je imenoval Železniška milica in je spremljal vlake ter skrbel za varnost na postajah. Na ovratnikih njihovih uniform je bil takšen znak s krilatim kolesom:
Ne posebno posrečeno krilato kolo je nastalo za potrebe uniform-kostumov spremljevalcev slovenskega Muzejskega vlaka, projekta, ki je zaživel leta 1986. Kroj uniform je bil staroavstrijski, prav tako kroj kap, krilata kolesa pa je vsako posebej z velikim trudom izvezla vezilja, saj se je prvič srečala s takšno nalogo:
Krilato kolo pa se je skupaj z avtomobilsko gumo in sidrom uveljavilo tudi v transportnih enotah JLA na ovratnikih oficirskih uniform:
Po razpadu Jugoslavije noben slovenski železničar ni več hotel nositi znaka JŽ na kapi, zato so jih nemudoma sneli. Vendar zdaj na kapah ni bila razvidna stanovska pripadnost. Zelo hitro so sklenili, da se do dokončne izbire simbola novih Slovenskih železnic uvede začasni, zasilni znak – golo krilato kolo. Po obliki so se vrnili k znaku JDŽ/JŽ iz leta 1948, pri čemer so opustili vse, kar je krilato kolo obdajalo:
Slovenske železnice so 1992 uveljavile novo, svežo celostno podobo, pri čemer sta bila poleg novega simbola predpisana tudi tip in velikost črk v logotipu:
Po drugi svetovni vojni je krilato kolo tudi pri sosednjih železniških upravah doživljalo razvoj od realističnega k vse bolj stilizirani, sublimni podobi. Avstrijske zvezne železnice, ÖBB, so do 70-ih let kape uniform opremljale tudi z vezenim krilatim kolesom z bleščicami, na moč podobnim znaku na kapah JDŽ pred 2. svetovno vojno, na vozilih pa so zanimivo oblikovali kratico ÖBB in jo opremili s krili. Ö je pri tem prevzel funkcijo kolesa. Všečno idejo so leta 1964 povzele Bolgarske državne železnice, BDŽ, ko jim je avstrijska tovarna WLF dobavila moderne dizelske lokomotive. Tu je cirilični D prevzel vlogo kolesa.
Modernizacija je tudi tu opravila svoje in tako na vozilih kot na kapah se je pojavil grafični simbol, ki bi ga najraje šaljivo opredelili kot »matematični odvod« krilatega kolesa:
Podobno so ravnali tudi Madžari, vendar je krilato kolo kot simbol nedvoumno prepoznavno:
Krilato kolo kot simbol MAV do 70-ih let in danes.
Tudi Italijanske državne železnice, FS, ki so nastale leta 1905 z združitvijo več železniških družb, so uporabljale krilato kolo kot svoj simbol in sicer na kapah uniform. Na vozlih se je močno stilizirano pojavilo le v letih 1960-1970 in sicer le na nekem novem tipu dizelskega motornika, na super hitri električni lokomotivi in na novem elektromotorniku. Poslej so krilato kolo kot svoj simbol opuščali in se poigravali z grafičnimi izpeljankami kratice FS.
Od držav-sosed nekdanje Jugoslavije le Romunija in Albanija svojih železniških vozil nista nikoli okrasili s krilatimi kolesi, čeprav so Romunske železnice, CFR, nekaj časa uporabljale krilato kolo kot svoj emblem. Zamenjal ga je modernejši simbol – hitri vlak s krili:
Romunske železnice, CFR, klasični in sodobni emblem, pri katerem je mogoče razpoznati krilo.
Ob zaključku našega pregleda lahko ugotovimo, da so simbolno sporočilnost kolesa s krili spoznali tudi v drugih panogah transporta. V cestnem transportu so številna podjetja uporabila avtomobilsko kolo, gumo, opremljeno s krili, tako tudi beograjski Železniški avtomobilski transport:
Včasih pa je oblikovalce ob uporabi kril tudi nekoliko zaneslo: na obveznici Družbe Vladikavkaške železnice so leta 1918 poleg parne lokomotive upodobili krilato zobato kolo:
V Veliki Britaniji pa je eden od železniških operaterjev, Direct Rail Services, sicer specialist za prevoz jedrskih odpadkov, v eni od verzij svoj logo oblikoval kot kompasno rožo vetrov s krili:
Zanimivo pa je, da prav v Veliki Britaniji, pradomovini železnic, niso uporabljali krilatega kolesa kot železniški simbol, vsaj kolikor daleč nazaj nam seže pogled. Leta 1923 se je namreč več kot 120 manjših železniških družb grupiralo v »štiri velike«, namreč LNER (London and North Eastern Railway), LMS (London, Midland and Scottish), GWR (Great Western) in SR (Southern Railway), te pa so bile leta 1948 podržavljene v BR, (British Railways). »Štirje veliki« so svoje simbole oblikovali iz črk, ki so sestavljale njihove kratice, so pa svoje vlake radi poimenovali Flyer, Letalec. Britanske železnice pa so v dveh svojih zaporednih logih uporabile britanskega leva, ki oklepa železniško kolo, v tretjem pa so grafično upodobili dve nasprotno usmerjeni puščici, ki simbolizirata srečujoča se vlaka na dvotirni progi. Ta simbol so obdržali kot znak železniških postaj, čeprav BR ne obstajajo več, ker so bile v letih 1994-97 privatizirane. Zdi se, da so se po slednjem simbolu zgledovale Albanske železnice, HSH.
Tudi vse številnejša društva ljubiteljev železnic se marsikdaj nostalgično oklepajo starega dobrega krilatega kolesa za svoj znak, čeprav si nekateri ne morejo kaj, da ga ne bi malo po svoje, mavrično, polepšali. Zdi se, da krilato kolo še danes ni ničesar izgubilo od svoje skorajda magične privlačnosti.
Prispevek avtorja Mladena Bogića Krilato kolo je bil v originalu objavljen v reviji Nova proga, februar 2018.