Kaj delate zdaj v pokoju, kadar niste v muzeju? Razmišljam o muzeju! Tako je odgovoril upokojeni ravnatelj železniškega muzeja Mladen Bogić v pogovoru z Andrejo Špitalar.
Na Mednarodni muzejski dan 18. maja smo v Železniškem muzeju kot gosta na pogovor povabili nekdanjega ravnatelja muzeja Mladena Bogića. V pogovoru z Andrejo Špitalar je Bogić poslušalce navdušil, pa ne le s svojim izjemnim poznavanjem zgodovine železnic na Slovenskem, morda še bolj s svojim spominom, razgledanostjo po literaturi in zgodovini. Na primer: poslušalcem je citiral pesmi v nemščini. Ali pa pesem Ivana Minattija, ki je ne boste našli v uradnih pesniških zbirkah.
Bogata dediščina, ki jo je posvetil železnicam
Bogić je avtor številnih prispevkov o železnici in njeni dediščini ter knjige z naslovom Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici, ki je izšla v muzejski zbirki literature o železnici Tiri in čas. Pogovor z njim je potekal v ambientu med večtonskimi parnimi lokomotivami, a pogovor je tekel o ljudeh – o železničarjih in železničarkah, ki so soustvarjali Slovenske železnice. Bogić je osvetlil tudi nastanek, vlogo in poslanstvo Železniškega muzeja Slovenskih železnic pri razumevanju razvoja železnice na Slovenskem.
Kako je pristal v Železniškem muzeju
V šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je parna vleka umikala iz rednega potniškega prometa naprednejšim dizel in elektro motornim garnituram, je med železničarji in železničarkami postajala vedno močnejša ideja o železniškem muzeju v Sloveniji. Na pobudo akademskega slikarja in velikega navdušenca nad železnicami Staneta Kumarja so za lokacijo muzeja določili kurilnico Ljubljana Šiška na Parmovi ulici 35 v Ljubljani. Skrb za ohranjanje parnih lokomotiv, vagonov, drugih železniških vozil, naprav in nenazadnje tudi različne dokumentacije o železnici, je omogočila nastanek pomembne zbirke železniške dediščine. Leta 1981 je nastal Odsek za muzejsko dejavnost znotraj Železniškega gospodarstva Ljubljana, ki je bil podlaga za nastanek Železniškega muzeja Slovenskih železnic kot ga poznamo dandanes.
Mladena Bogića je železnica navdušila že v otroških letih. Vlogo ravnatelja Železniškega muzeja je sprejel ob nastajanju Odseka za muzejsko dejavnost. To mu je pomenilo predvsem izziv, ki ga je zaradi čarobnosti železnice z veseljem opravljal štirideset let. Med pogovorom nam je razkril nešteto spominov, med katerimi so najlepši tisti na sodelavce in sodelavke, saj je, ob tem se mu je celo glas zatresel, »le z dobro ekipo nemogoče narediti za mogoče«.
| Kako so se na Slovenskem razvijali muzeji
Mednarodni dan muzejev obeležujemo od leta 1977 na pobudo Mednarodnega muzejskega sveta ICOM (International Council of Museums) za večjo prepoznavnost muzejev v družbi. O zgodovini slovenskih muzejev se je nabral obširen opus besedil, ki obravnavajo razvoj od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja. Pot do sodobne vloge muzejev v Sloveniji je dolga. Začela se je z zbirkami rastlin, kamnov in orožja ter se nadaljevala z zbirkami, povezanimi s plemstvom, duhovščino in izobraženci. Za začetnika muzejstva v 17. stoletju pri nas velja Janez Vajkard Valvasor (avtor znamenite Slave vojvodine Kranjske), katerega zbirke na gradu Bogenšperk nekateri strokovnjaki štejejo za prvi muzej na Slovenskem. V 18. stoletju, v obdobju razsvetljenstva, je bil odprt prvi javni nacionalni muzej v Angliji – British Museum. Takrat so se pri nas okrog Žige Zoisa, ki je bil znan zlasti po svoji zbirki mineralov in bogati knjižnici, zbirali privrženci razsvetljenstva, med katerimi so se razširile pobude za ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. V 19. stoletju so se zbirke in muzeji ustanavljali zelo številčno, nenazadnje tudi zaradi t. i. prebujanja narodne zavesti. Do prelomnice na področju muzejev je prišlo leta 1923, ko so ustanovili Kraljevi etnografski muzej. Na področju železnice pa je bil to čas, ko so po železniških tirih na območju današnje Slovenije vlekle vlake parne lokomotive. Pripravila: Andreja Špitalar Literatura: Ramovš, Adela |