Konec leta 1920 je z Rapalsko pogodbo med Kraljevinama SHS in Italijo celotna Primorska pripadla naši zahodni sosedi, skupaj z železniškimi progami. Italijani so leta 1922 začeli z izdelavo načrtov za elektrifikacijo prog z enosmernim sistemom napetosti 3 kV. Elektrifikacija na odsekih Sežana–Postojna in Pivka–Reka, v skupni dolžini 115 km prog, je bila dokončana leta 1936.
V tem obdobju, natančneje leta 1938, smo na Slovenskem poznali le parno vleko, kjer je bilo v 37 različnih serijah na voljo 332 parnih lokomotiv standardne tirne širine 1.435 mm. Po koncu 2. sv. vojne je bilo v eksploataciji 382 parnih lokomotiv v 26 različnih serijah. Leta 1945 je bila najbolj zastopana serija 28, ki je vsaj na papirju obsegala več kot 60 lokomotiv. Več kot 30 lokomotiv so imele še serije 17, 25 in 29.
Nekaj let po koncu 2. sv. vojne je železnica počasi prišla do spoznanja, da bo slej ko prej potrebno zamenjati parno vleko s sodobnejšimi lokomotivami. Predvidevala se je zamenjava parne vleke z nabavo dizelskih lokomotiv, predvsem pa z dolgoročno vizijo elektrifikacije najpomembnejših prog na transportnih koridorjih z največ prometa.
Dizelska vleka vlakov
Najbolj intenzivna testiranja dizelskih lokomotiv so potekala v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja. Jugoslovanske železnice so testirale različne tipe lokomotiv, na koncu pa je prevladala odločitev za nabavo ameriških serije 661, ki so dobile vzdevek ‘kenedi’ po takratnem predsedniku Združenih držav Johnu Kennedyju. Jugoslovanske republike so v obdobju 1960-1972 prejele 220 lokomotiv, Sloveniji pa je od velike pogače pripadlo le 11 ‘kenedijev’.
Testiranja nekaterih tujih dizelskih lokomotiv na Jugoslovanskih železnicah
| Proizvajalec, država | Lokomotiva | Časovni termin testiranj |
| MaK, Nemčija | DB V80 009 in 010 | september 1953 |
| Krauss-Maffei, Nemčija | DB V200 005 | april–maj 1955 |
| NOHAB, Švedska | AA16, 2246 | junij–julij 1955 |
| GMD/EMD, ZDA/Kanada | G12 7707 | avgust 1955 |
| Brissonneau & Lotz, Francija | BB 63509 | september 1956 |
Testna, šestosna, dvokabinska, dizelska lokomotiva NOHAB AA16 2246 z električnim prenosom pogona na postaji Jesenice junija 1955. Izdelana je bila na Švedskem po ameriški licenci General Motors. Na osnovi te lokomotive je bila z zelo podobnimi tehničnimi karakteristikami nekaj let kasneje nabavljena najbolj legendarna serija na Jugoslovanskih železnicah JŽ 661, ‘kenedi’.
Sledila je nabava dizelskih lokomotiv serij 642/643 in 731/732. Vse so se, z nekaj izjemami, proizvajale po francoski oziroma avstrijski licenci v tovarni »Đuro Đaković«, Slavonski Brod. Namenjene so bile za vleko lažjih tovornih vlakov, predvsem pa za ranžiranje. Leta 1960 so v Slovenijo prispeli prvi, v Jugoslaviji licenčno izdelani dizelski motorniki serije 812. Zaradi oblike in nemškega porekla so dobili vzdevek ‘šinobus’. Leta 1970 je bilo v Nemčiji nabavljenih 10 dizelmotornih garnitur serije 711. Zaradi zelene barve so garniture dobile vzdevek ‘zelenec’, predtem pa zaradi prvotne rjave barve še ‘bajadera’. V letih 1973-1974 je Železniško gospodarstvo Ljubljana naročilo 25 dizelskih lokomotiv serije 644. Ker so bile izdelane v Španiji, so dobile vzdevek ‘španka’. V istem obdobju je v Mariboru potekala še proizvodnja dizelmotornih garnitur serije 813/814. Izdelanih je bil 48 vlakov, ki so vzdevek ‘fiat’ dobili po proizvajalcu.
Električna vleka vlakov
Prva povojna elektrifikacija prog z enosmernim sistemom napajanja 3 kV je bila izvedena leta 1955 na odseku Postojna–Rakek. Prva električna lokomotiva je v Ljubljano iz primorske smeri samostojno pripeljala novembra 1962. Dve leti kasneje je bila elektrificirana proga Ljubljana–Jesenice, leta 1967 pa odsek Ljubljana–Zidani Most. Elektrifikacija do Maribora je sledila v več etapah in bila dokončana leta 1974, do Sevnice in Dobove pa že leta 1969. Z elektrifikacijo prog so se povečevale tudi potrebe po novih električnih lokomotivah.
Parna lokomotiva JŽ 10-002 in nova električna lokomotiva JŽ 362-012 ‘meh’ na ravnokar elektrificirani postaji Ljubljana novembra 1962. Lokomotiva 10-002 je bila iz prometa izločena 6 let kasneje, 362-012 pa je bila oktobra 1991 predana Hrvaškim železnicam.’
V letih 1960-1968 je bila izvedena prva nabava 40 italijanskih električnih lokomotiv serije 362, ki je dobila vzdevek ‘meh’ zaradi gibljivega mehastega prehoda med obema polovicama dvodelne lokomotive. ‘Mehi’ so vozili v Sloveniji in na Hrvaškem, Slovenskim železnicam je po letu 1991 pripadlo 17 ‘mehov’ podserije 000. Na Poljskem je bilo v letih 1964-1966 nabavljenih 15 elektromotornih garnitur serije 311/315 z vzdevkom ‘gomulka’, poimenovanih po takratnem poljskem voditelju Władysławu Gomułki. Drugi sklop nabave 15 ‘gomulk’ je sledil med letoma 1974 in 1975. V letih 1968-1970 je bilo ponovno v Italiji za potrebe Slovenije nabavljenih 40 električnih lokomotiv serije 342 z nekoliko posmehljivim vzdevkom ‘moped’, ker so bile manjše in šibkejše od ostalih električnih lokomotiv. 39 francoskih električnih lokomotiv serije 363 ‘brižita’ je bilo nabavljenih v letih 1975-1977. Zaradi svoje elegantne oblike so dobile vzdevek ‘brižita’ po nadvse lepi francoski igralki Brigitte Bardot.
Zaton parnih lokomotiv
Od leta 1945 dalje je število parnih lokomotiv zaradi elektrifikacije prog in nabave električnih in dizelskih lokomotiv v Sloveniji nenehno upadalo. Največji padec je bil dosežen v vsega osmih letih (1967–1975), ko je bilo kasiranih 236 lokomotiv. Parna vleka se je v rednem prometu uradno poslovila 14. maja 1978 z lokomotivo JŽ 25-019 na relaciji Novo mesto–Semič.
Parna lokomotiva JŽ 25-019 je uradno zaključila obdobje parne vleke v Sloveniji. Tovorna lokomotiva je bila izdelana leta 1920 v Dunajski tovarni lokomotiv Floridsdorf. Fotografija je bila posneta maja 1989 v Novem mestu.
Pregled upadanja števila parnih lokomotiv v letih 1945-1978, ki je sovpadalo z elektrifikacijo prog ter nabavo električnih in dizelskih lokomotiv ter motornikov. Proge so se praviloma elektrificirale po etapah, lokomotive znotraj posameznih serij pa so prihajale v več letih.
Leta 1986, osem let po uradni ukinitvi parne vleke, je bil formiran muzejski vlak, ki je z različnimi serijami parnih lokomotiv vozil vse do konca leta 2019. Na muzejskih vlakih so se zvrstile naslednje parne lokomotive: 17-006, 03-002 (‘kraševka’), 06-018 (‘Borsig’), 33-037, 25-005 in njena zamenjava 25-026. Zadnji aktivni lokomotivi sta bili 25-026 in 33-037. Vse se nahajajo v Železniškem muzeju Slovenskih železnic v Šiški.
Obdobje parne vleke na industrijskih tirih se je podaljšalo še krepko v čas samostojne Slovenije. Zadnja parna lokomotiva serije JŽ 62 je z delom na industrijskem premiku zaključila leta 1996 v tovarni TALUM Kidričevo. Tudi po tem letu je v ljubljanski Toplarni še vedno delovala akumulatorska lokomotiva LBV 04 na paro, ki jo je prejemala iz parovoda v toplarni. Žal, se tudi čas njenega delovanja nezadržno izteka.
Pripravil: mag. Klemen Ponikvar
Kratice:
DB – nem. Deutsche Bundesbahn (Nemška zvezna železnica v letih 1949–1993), ter tudi Deutsche
Bahn (Nemška železnica od leta 1994 dalje po združitvi z vzhodnonemško železnico)
DLOK – dizelska lokomotiva
ELOK – električna lokomotiva
EMD – ameriška tovarna Electro-Motive Division, sestavni del korporacije General Motors
GMD – ang. General Motors Diesel (kanadski proizvajalec dizelskih lokomotiv)
LBV – srb/hrv. lokomotiva bez vatre (lokomotiva brez ognja)
MaK – nem. Maschinenbau Kiel (strojegradnja Kiel, Nemčija)
NOHAB – švedska tovarna Nydqvist och Holm Aktiebolag (priimka ustanoviteljev, delniška družba)
SHS – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
Literatura:
- Bogić, Mladen: Od Herona do pendolina, Strojniški vestnik, 1996
- Orbanić, Josip: Razvoj elektrovleke na Primorskem in v Sloveniji, Društvo ljubiteljev železnice Ilirska Bistrica, 2013
- Ponikvar, Klemen: Zgodovinski pregled tirnih vlečnih vozil na Slovenskih železnicah v obdobju 1945-2021, Rakek, 2021
- Švajgar, Verij: Parna vleka na Slovenskem: 1846-1978, Globus Zagreb, 1984