Tednik Nedelo je objavil zgodbo o Železniškem muzeju.
Najprej o sami ideji za nastanek muzeja: »V naši nekdanji državi so se odločili, da bodo železniško zgodovino jugoslovanskega ozemlja dokumentirali v Beogradu, železniški muzej so tamkaj odprli leta 1950. V šestdesetih letih je v Sloveniji zaživela ideja o lastnem muzeju. Zorela je dolgo, slovenski Železniški muzej je bil ustanovljen leta 1981 kot Odsek za muzejsko dejavnost Železniškega gospodarstva Ljubljana.
Domuje na ljubljanski Parmovi ulici 35. Usmerja se na našo materialno in nematerialno železniško zgodovino, v zbirki je 60 historičnih lokomotiv in več kot 50 drugih vozil, v muzejskih depojih počiva približno pet tisoč železniških artefaktov. V rotundi se nam zvrti ob zbirki parnih lokomotiv in drugih muzejskih vozil, stalna razstava drugih strok je v pomožnem objektu.«
O uniformah
»Da se je dalo razločiti potnike od uslužbencev železnice, se je kmalu pojavila potreba po uniformah, delovnem, no, častnem oblačilu železničarjev. Razlikovale so se glede na pripadnost posameznim železniškim upravam in pri nas so do leta 1952 označevale tudi rang zaposlenega. Višji železniški uradniki so do leta 1927 ob posebnih priložnostih nosili slovesne uniforme.«
O galeriji
»Poseben prostor, v katerega posopihamo po zavitih stopnicah, je likovna galerija, posvečena akademskemu slikarju, nestorju muzeja Stanetu Kumarju (1910–1997), tematsko sila unikatnemu ustvarjalcu. Je upodabljavec parnih lokomotiv, ki je že kot deček občudoval živahno dogajanje v železniški kurilnici Sv. Andreja v Trstu, kjer je takrat bivala njegova družina. Od tedaj se ni ločil od železniške tematike, vedno jo je pojmoval kot organski del svoje ne samo umetniške, marveč tudi širše življenjske poti.
Bil je nosilec zamisli o slovenskem železniškem muzeju in je v šestdesetih letih vodil pridobivanje najpomembnejših historičnih vozil za njegovo zbirko. Železniški muzej Slovenskih železnic gradi na njegovi zapuščini.«
Članek v Nedelu lahko preberete na tej povezavi.
Foto: Miško Kranjec